Bodice Stavenskovrhskega

Kot vsako nedeljo smo se tudi danes po obisku svete maše zbrali možaki pri šanku domače gostilne, da izmenjamo kakšno pametno preden se odpravimo domov na govejo juho in ostale dobrote, ki jih je pripravila zvesta ženička. Ker smo v tradicionalni vaški šank družbi zvesti člani in pristaši različnih koalicijskih strank, smo danes pogovor posvetili ukinjanju kulture, ki jo je izvedla prihajajoča naša nova vlada. Pristašev Pahorjevih in Jankovičevih v naši družbi seveda ni. Ti neverniki niti k sveti maši ne hodijo ter jih tako ob nedeljah tudi pri šanku ni mogoče videti in sploh so zadnje čase nekam zagrenjeni ter vase zaprti. Malo se nam celo že smilijo. Gospod župnik pravijo, da jih težijo njihovi pretekli in sedanji smrtni grehi ter zavedanje, da so bili zapeljani na stranpoti in da jim moramo sedaj pomagati popeljati jih nazaj na prava pota, da ponovno postanejo spoštovanja vredni Slovenci.

Pa se vrnimo nazaj k bistvu naše nedeljske po mašne razprave nanašajoče se na problem kulture v  slovenski družbi. Ugotovili smo, da ta ukrep na naš vaški kulturni utrip ne bo imel prav nobenih vplivov. Folklora bo še dalje plesala, ljudske pevke bodo še nadalje prepevale, tudi cerkveni mešani pevski zbor bo v cerkvi in na pogrebih še prepeval, naši naivni likovniki bodo še nadalje pacali po platnih in se hudo modro držali, ko bodo svoje stvaritve razstavljali v gasilskem domu, člani in članice literarne sekcije vaškega kulturnega društva bodo tudi še pisale svoje pesmi in jih prebirale enkrat na leto na literarnem večeru in sploh bo naša kultura tudi brez kulturnega ministrstva lepo živela dalje.

V naši vasi filmov ne snemamo, nimamo tistega pravega gledališča in onega lutkovnega tudi ne, baleta ter opere seveda tudi nimamo in niti ne vemo kaj bi s tem počeli. Knjig prav tako ne izdajajmo in kakih festivalov resne ali visoko kvalitetne, take mestne, zabavne glasbe tudi ne prirejamo. Nam je dovolj enkrat na leto dobra gasilska veselica in imamo tudi lokalno tekmovanje mladih upov v igranju frajtonerice. Potem imamo organizirano še martinovanje, miklavževanje ter božiček obišče naše otroke in kaj bi si več sploh še lahko želeli. Skoraj bi pozabil, da imamo tudi prikaz žetve na star način s kosami in srpi ter mlačev s cepci. Ker imamo v vasi kar osem društev, pomeni to najmanj toliko veselih občnih zborov s postreženo kranjsko ali golažem in dobro domačo pijačo ter v večini primerov na koncu še z nekaj glasbe in veselega petja. In vse to zmoremo organizirati brez državnega  kulturnega ministrstva.

Preden smo se poslovili in odhiteli vsak proti svojemu domu, smo bili soglasni, da v tej deželi kulturnega ministrstva res ne potrebujemo, ker mi smo kulturni in kulturno aktivni. Petelinji zajtrk smo posneli, Prešeren je napisal kar je napisati namen imel, Cankar je tudi napisal kar je mislil, da napisati mora, Lainšček bo verjetno še tudi kaj napisal, največji pisatelj starih in novih časov iz Maribora je povedal, da kulturnega ministrstva ne potrebuje in kaj bi potem mi na tem področju še lahko rabili ali pogrešali. Sploh pa nas je življenje potrdilo v vedenju, da pesnik in pisatelj le nesrečna, lačna, gola in bosa lahko kaj kvalitetnega ustvarita. Pravi razmah kvalitetne slovenske kulture nas torej šele čaka v prihodnjih letih. Tistega cigu migu v operi in skakanja, zvijanja ter mahanja v baletu ter podobne težko razumljive prireditve pa le malokdo razume in jih še manj potrebuje ter za kaj takšnega res ne kaže trošiti našega težko prigaranega davkoplačevalskega denarja.

Še zadnjič smo dvignili kozarce in nazdravili modri politiki nove vlade, ki jo oblikujejo stranke, ki smo jih mi izvolili. Na to zadnje smo še posebej ponosni. Naj živi naša kultura in kulturo nazaj ljudstvu! Sedaj pa hitro domov k nedeljsko obloženi mizi in še kako nam bo teknila vroča goveja juha ob veselih vižah oddaje naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo.